KDAJ JE PRAVI ČAS ZA VKLJUČITEV OTROKA V ŠPORT?
Kdaj vključiti otroka v šport je zelo pogosto vprašanje številnih staršev. Čeprav med strokovnjaki ni enotnega mnenja glede optimalne starosti za začetek sistematičnega ukvarjanja s športom, je dejstvo, da otroci v šport prihajajo vedno bolj zgodaj in vedno bolj množično. Številne raziskave so pokazale, da se odstotek otrok in mladih, ki se vključujejo v organizirane športne dejavnosti veča. Pri tem pa se pojavljajo številna vprašanja in sicer, ali je res potrebno zelo zgodnje vključevanje v športno dejavnost, da bi se posameznik kasneje razvil v uspešnega športnika, ali je to v korist otroka in športa in kakšno ostrino naj imajo selekcijski postopki pri začetnih izborih mladih v klubski športni dejavnosti.
ALI JE ZGODNJE VKLJUČEVANJE OTROK V ŠPORT POTREBNO IN KORISTNO?
Gibalne izkušnje, ki jih otrok lahko pridobi in razvija v organizirani športni vadbi že v predšolskem in zgodnjem šolskem obdobju, so zelo dragocene za gibalni in posledično celosten razvoj mladega človeka. Toda hkrati smo v športni praksi priča tudi številnejšim primerom nehumanega ravnanja z otroki. Ko programi niso prilagojeni otrokom, ko igro in učenje zamenjata ozka specializacija in pritiski tekmovanj, pretirana „resnost“ vadbe itd., pozitivnost športa za otrokov razvoj postane zelo vprašljiva.
Koliko je smiselna in upravičena zgodnja selekcija otrok v šport, ki mnogokrat za sabo potegne prezgodnjo specializacijo, zelo nazorno pokažejo podatki o razvoju tistih, ki so bili že kot otroci ali v zgodnjih mladostniških letih zelo uspešni. Koliko rekorderjev do 10, 12 ali 14 let v različnih športnih disciplinah se v Sloveniji razvije v zares kakovostne športnike?
Manj kot 30% pionirskih rekorderjev (starih do 16 let) prebilo tudi v člansko atletsko reprezentanco. Toda le dva pionirska rekorderja (10%) sta postala tudi rekorderja svoje discipline v absolutni konkurenci in dosegla vrhunski športni rezultat (uvrstitev med prvih 10 na svetovnem prevenstvu ali olimpijskih igrah). Nekoliko drugačna slika je pri dekletih. Skoraj 60% tistih atletinj, ki so dosegle pionirski državni rekord v svoji disciplini, je kasneje nastopalo v članski atletski reprezentanci. Le tri (17%) so postale tudi rekorderke v absolutni konkurenci in kasneje vrhunske atletinje.
Visoka raven tekmovalne uspešnosti v otroštvu torej ni pogoj še veliko manj garancija za doseganje absolutne športne učinkovitosti. Številne izkušnje pravijo prej obratno. „Problem mladih šampionov“ je verjetno bolj v motivacijski praznini kot v biološkem izgorevanju in trošenju. Zaradi talenta, še bolj pa zaradi prednosti v biološkem razvoju in večjega obsega treninga, so običajno že od mladih nog navajeni le zmagovanja in velike prednosti pred ostalimi. Ko se začno biološke razlike manjšati, ko tudi drugi začno trenirati več in močneje se razlike zmanjšajo. Zmage „malih šampionov“ niso več tako prepričljive in samoumevne. Dogajati se začno tudi porazi. To so boleča občutja za zmag navajene (razvajene) posameznike. Niso se naučili „gristi“, boriti, zato v takih situacijah pogosto odpovedo in največkrat zapustijo šport.
Članek je povzet po knjigi ŠPORT PO MERI OTROK IN MLADOSTNIKOV, katere urednik je profesor, doktor Branko Škof.
Tina Kraner